29.10.2017 - RATITOVEC
Tokratni pohod je bil organiziran na Gorenjsko – Ratitovec. Z avtobusom smo se peljali po Baški grapi vse do Zalega loga. Odkorakali smo med hišami in kaj kmalu smo opazili oznako za Ratitovec.
Kmalu smo zapustili cesto in se ob potoku Pruharca začeli vzpenjati čez travnata pobočja. Lepo urejena pot nato preide v gozd, le ta pa nas sprva vodi mimo starih vojaških bunkerjev. Razmeroma strma pot višje preči širok kolovoz ter se nato še naprej strmo vzpenja skozi gozd. Šelestenje listja pod nogami in prelepe jesenske barve krošenj so nas opominjale, da smo v pravi jeseni. Dan je bil precej vetroven in vsake toliko smo doživeli pravi »listni metež«. Vzorno urejena pot, ob kateri na vsakih 100 višinskih metrov opazimo leseno tablico z napisom višine, pa nas višje pripelje do Žagarjevega hleva v Grobljah, v katerem se nahaja vpisna skrinjica. Zatekli smo se v hlev, kjer smo si vzeli čas za malico. Za Dragota pa smo pripravili presenečenje. On je pravi »kofetar«, zato pije le dobro kavo. V posebni »kafetjeri« smo mu skuhali ta pravo kavo. Presenečenje je uspelo, Drago je bil zadovoljen in se Vesni in Jožetu tudi zahvalil. Pot se kar vzpenja in vzpenja in pridemo do razpotja na selu Povden. Na sedlu nadaljujemo naravnost v smeri Ratitovca. Končno zapustimo gozd in pridemo na strma travnata pobočja. Višje nas pot mimo sklanih stolpičev pripelje na glavni greben, kjer se pot povsem položi. Lahkotna in prijetna pot, ki poteka po vse bolj razglednem pobočju nas je pripeljala do Krekove koče na Ratitovcu. Podali smo se še na sam vrh – Gladki vrh, ki je z višino 1667 m najbolj obiskan vrh v pogorju Ratitovca. Z neporaščenega vrha, na katerem se nahaja razgledna plošča se nam odpre lep razgled po večjem delu zahodne in osrednje Slovenije. Zaradi močnega vetra, smo se kaj hitro spustili do koče. V prijetno topli jedilnici smo si vzeli čas za kosilo in prijeten klepet. Pohvaliti moramo vso ekipo v koči glede prijaznosti, gostoljubnosti in dobre hrane. Žal je to v naših kočah redkost. Pri hoji po Ratitovcu smo opazili več bunkerjev, vendar pa niso Italijanski, ampak jih je tukaj gradila vojska Kraljevine Jugoslavije tik pred drugo svetovno vojno. Po vodji teh operacij se ta linija imenuje Rupnikova linija. Načrtovana je bila kot obrambna linija po celotni meji z Italijo, vendar ni bila nikoli dokončno zgrajena, zaradi drugačnega načina bojevanja v 2. svetovni vojni pa tudi ni bila uporabljena za vojno delovanje. Obrambna linija se je začela prav na Ratitovcu in potekale preko Zalega Loga na Blegoš, čez Hotavlje na Žirovski vrh, preko Logatca in Cerknice proti Reki oziroma Sušaku. V planinsko knjižico smo pritisnili žig še enega osvojenega vrha, pred kočo naredili eno gasilsko in se počasi spuščali v dolino do Zgornjih Danj, kjer nas je čakal avtobus. Dobro razpoloženi z lepimi vtisi smo se vračali proti domu. Za popestritev pa nam je naš šofer Davorin vsake toliko povedal »eno resnično«.
Iva Šibav
