30.08.2015 - NANOS

Zadnjo nedeljo v avgustu smo se pod vodstvom Borisa povzpeli na Nanos.

Nanos je hribovje, ki se med Podkrajem in Razdrtim strmo dviguje nad vzhodnim delom Vipavske doline in jo tako ločuje od Postojnske kotline. Najbolj izrazti vrh Nanosa je Pleša, ki jo poistovetimo s celotnim Nanosom (ko rečemo "gremo na Nanos" v bistvu mislimo "gremo na Plešo"). Do vrha vodi vrsta planinskih poti. Pod pobočjem Nanosa, tik ob vetrni elektrarni je veliko parkirišče in izhodišče za vzpon. Ubrali smo jo po dobro uhojeni stezi, ki pa ni markirana. Pot nekaj časa poteka po gozdu in naenkrat postane strma in kamnita, ter se začne hitro vzpenjati. Tu se nam je odprl lep razgled na Kras, Postojnsko in Vipavsko kotlino. Pot je ravno prav strma, da ne postane utrujajoča, "plezanje" pa pravi užitek, le previdnost je bila potrebna na bolj izpostavljenih mestih. Tik pod vrhom preidemo na manj strmo travnato pobočje, kjer smo se priključili markirani poti, ki vodi mimo RTV oddajnika do Vojkove koče. Lep razgled s Pleše seže na Postojnsko kotlino, vidni so vrhovi od Krima do Posavskega hribovja, na jugovzhodni strani so snežniški gozdovi s Snežnikom, Vipavksa dolina, pogled seže prek Krasa vse do Tržaškega zaliva. Pri koči je zelo lepo urejen prostor za postanek. V prijetni senci smo si privoščili daljši počitek. Pojedli smo malico, spili kozarček in prijetno kramljali. Bilo je krepko čez poldne in počasi smo se odpravili v dolino. Za povratek smo izbrali lažjo, položnejšo pot. Sprva je pot vodila skozi manjši gozdiček in dalje po travnatem grebenu. Ta del poti je morda najlepši zaradi izjemnega razgleda. Nadaljevali smo po kolovozu, ki se spušča proti kamniti cerkvici Sv. Hieronima. Do cerkvice nismo šli, ker nismo bili najavljeni. Po manj strmi poti smo se spustili v gozd. To je bilo super, kajti sonce je močno pripekalo. Srečno smo se vsi vrnili dolino. V bližnji gostilni smo pogasili žejo in se zadovoljni odpravili proti domu.

Zapisala
Iva Šibav