08. do 09.08.2015 - Veliko špičje 2398 m - Triglavska jezera

Obetal se je lep in topel vikend v avgustu, ki smo ga izkoristili za obisk Lepega Špičja in izredno lepe in slikovite doline Triglavskih jezer.

Pot smo začeli v Trenti pri oznaki za Lepoč in Sledili smo oznakam za Predhodavce. Pot nas je vodila po planini Lepoč , ki se je počasi vzpenjala. Bili smo že dokaj visoko, kar smo opazili po gozdu, ki je postajal vse bolj redek. Pot nas je pripeljala do lovske koče v Trebiškem dolu. Vse skozi je bila pot lepa, nezahtevna, polna lepega cvetja. Med vzponom smo opazili tudi manjšo »kapelico«. Poleg vseh lepot smo imeli srečo videti tudi gada, ki se je nastavljal sončnim žarkom. Presenečeni smo bili nad njegovo črno barvo. Tik za tem smo v daljavi že videli kočo na Prehodavcih. Po kratkem vzponu po širokem grebenu smo prispeli do koče. Po daljšem postanku smo se odpravili v smeri Lepo Špičja. Nihče od nas še ni prehodil grebena, zato je bil to izziv za vse. Pot je bila v začetku zložna, nato pa se je strmo vzpenjala proti vrhu Malega Špičja. Malo pod vrhom so nas markacije vodile do naslednjega vrha nato je sledil spust pa ponoven vzpon. Prešteli smo jih sedem, za imena vrhov pa ne vem. Na nekaterih mestih je bilo potrebno precej previdnosti zaradi izpostavljenosti terena. Zadnji vrh je bil Veliko Špičje visok 2398 m najvišji vrh v grebenu. Z vrha je lep razgled po planotah Komne, dolino Triglavskih jezer, Triglavu in gorami okoli njega. Približevala se je nevihta, zato smo se morali hitro spustiti v dolino. Na poti smo lahko občudovali izredno veliko planik. Bili smo že v dolini, ko je pričelo deževati. Nadeli smo si palerine in se dodobra nasmejali ob pogledu drug na drugega. Po več kot uri hoje smo naveličani in z mokrimi nogami le prišli do koče pri Triglavskih jezerih. Dan je bil naporen, vendar take so gore in take je potrebno premagati. Sledilo je preoblačenje in sušenje oblačil. Privoščili smo si toplo mineštro, malo smo še posedeli ter se nato odpravili k počitku. Naslednje jutro nas je prebudilo sonce. Nebo je bilo »umito«. Po zajtrku smo se odpravili po dolini jezer, začenši pri Dvojnem jezeru v bližini koče. Dolina Triglavskih sedmerih jezer je alpska dolina med Bohinjem in Trento z jezeri, dolga koli 8 km. Ima 7 glavnih jezer in več manjših kotanj z majhnimi jezerci. Dolina je kot narodni park zavarovan od leta 1924. Krasi jo razgiban teren, zanimive rastline in živali ter fosili. Za daljši čas mo se ustavili pri največjem jezeru imenovanem »Ledvička« in uživali v idilični naravi. Jezero leži na višini 1830 m in je največje. Med potjo smo zadovoljni pogled večkrat usmerili na prehojeno pot po grebenu Lepega Špičja. Pot nas je nato vodila mimo Zelenega in Rjavega jezera, mimo najvišje ležečega Jezera pod Vršacem. Pod Zasavsko kočo leži Mlaka v Laštah, ki poleti pogosto presahne. Pri koči smo malo posedeli, se odžejali in nato odpravili v dolino. Da se ne bi vračali po isti poti, smo se odločili za spust v Zadnjico. Sčasoma nam je pot postajala zoprna, saj smo morali kar nekaj časa hoditi po melišču, pa tudi sonce je nažigalo. Na cilju smo se preoblekli, sezuli čevlje in se počasi odpravili proti domu.

Lepih doživetij in izjemnih občutkov je nemogoče opisati, temveč je to potrebno doživeti.

V prijetni družbi smo preživeli dva čudovita in nepozabna dneva, za kar gre zahvala našemu Borisu.

Zapisala
Iva Šibav

 foto: Darjo Mohorič